Ni lepše dišeče moke od tiste, ki se sipa iz domačega mlinčka. Na mlin me vežejo spomini brezkrbnega otroštva. Vonj sveže mlete moke me spominja na mlin starih staršev, v katerem je hrup preglasil besede in prah lebdel v vseh prostorih. Velik mlin je bil obrasel s opojno dišečo rdečo vrtnico, ki se še dandanes bohoti v mojem okrasnem vrtu. V poletnih dneh smo otroci posedali na klopi pred mlinom in kovali načrte. Bela moka za praznike in enotna za vsak dan. Potem je mlin prenehal delovati in v velikanski hladni sobi smo pozneje shranjevali jabolka in hruške. Voda pa je še dolgo neumorno tekla čez mlinsko kolo ter nemo pripovedovala zgodbo nekdanjih dni …
Čare otroštva še vedno iščem. Spoznavam odlične zgodbe zanimivih, zagnanih ljudi, ki z vero v svoje početje, širijo ljubezen do ohranjanja edinstvene dediščine naših prednikov.
Vedno sem rada ustvarjala nove jedi in preizkušala recepte ljudi, ki sem jih srečevala. Skozi leta se je nabralo mnogo spominov in receptur. Rada se vračam k starim receptom, listam stare knjige in iščem zanimivosti v sestavinah in postopkih, ki so jih uporabljali in so odlični tudi na sodoben način.
“Kuhinja brez dišečega kruha, je kot življenje brez ljubezni.”
Mojca Dolinar
Strmljanov mlin in domačija.